To je vprašanje, ki mi ga postavi velika večina ljudi, ko jim povem, da se ukvarjam s psihološkimi tehnikami za večanje šolske uspešnosti. Prav tako me podobno vprašajo starši, ko se zanimajo, kako pomagati svojemu otroku pri doseganju boljših rezultatov.
Iz tega vprašanja lahko sklepamo na dve prepričanji:
- Otroci se učijo premalo.
- Otroke je treba v učenje prepričati.
Večina je presenečena, ko povem, da pri svojem delu opažam ravno nasprotno!
Ko se v okviru programa Mirni bojevnik pogovarjam z dijaki, osnovnošolci in študenti namreč opažam, da je velika večina motivirana, da bi dosegla dobre šolske rezultate. Nihče ni zadovoljen, ko dobi slabo oceno. Ne glede na to kakšen odpor do šole ima, vsak v sebi dobro ve, da je šolanje pomembno. Splošno prepričanje je, da je pomanjkanje volje krivo, da učenci ne dosegajo takšnih rezultatov, kot so jih sposobni. A pogosto je prav razočaranje v šoli tisto, ki privede do pomanjkanja motivacije.
Pomislite na šolarčke, ki gredo v prvi razred. So polni pozitivnih pričakovanj in komaj čakajo, da se bodo naučili kaj novega. S časom pa jim pravila, nezanimiva snov in negativne povratne informacije na njihov trud ugasnejo ta žar. Običajno je glavna strategija staršev in tudi učiteljev, da ob slabih rezultatih učence spominjajo na njihove neuspehe. Z dobrimi nameni, da bi učence motivirali, jih znova in znova seznanjajo z njihovimi neuspehi in pozabijo, da so za učenca že lastni občutki razočaranja, krivde in sramu ob neuspehu težko breme. Zgodi se, da učenci začnejo skrivati slabe ocene pred starši in jih prenehajo poslušati ker » itak ničesar ne razumejo«. Ko starši čutijo, da so izgubili vpliv na otroka pa se še bolj trdno oprimejo edine metode, ki jo poznajo: kritiziranja. Hitro se znajdemo v začaranem krogu konfliktov in neuspehov, iz katerega je težko priti. Včasih brez zunanje pomoči skoraj nemogoče.
Prav tako v praksi opažam, da se večina učencev uči dovolj. A z izrazom »veliko učiti« je nekaj hudo narobe. Govori namreč o količini učenja, ki pa ni nujno povezana s količino znanja, ki smo jo z učenjem pridobili. Popolnoma logično je, pa vendar na to pogosto pozabimo, da je pomembna kvaliteta učenja in ne količina. Poglejmo praktični primer. Predpostavljajmo, da niste posebej vešči v obdelovanju lesa in da imate doma nekaj osnovnega orodja. Lotite se izdelovanja preprostega lesenega stola. Koliko časa boste izdelovali ta stol v primerjavi z mizarjem, ki je tega vešč in ki ima na voljo številna primerna orodja? In kakšna bo kvaliteta vašega izdelka v primerjavi z njegovim? Pri učenju je zelo podobno. Učenci, ki se znajo učiti, se učijo bolj kvalitetno. To pomeni, da svoj čas bolje izkoristijo. Zato je zelo pomembno, da učenci poznajo osnovne pristope k učinkovitemu učenju in da čas, ki ga namenijo učenju kvalitetno izkoristijo. Učinkovito učenje prav tako pomeni več prostega časa, ki pa ga vsak nujno potrebuje.
Prepričan sem, da je v vsakem mladem človeku mogoče najti željo po osvajanju novih znanj in grajenju dobre prihodnosti in da vsak lahko s pravimi pristopi izboljša učinkovitost svojega učenja. Prvi korak, ki ga lahko naredite v tej smeri je, da se poskušate odmakniti od kaznovanja slabih rezultatov k nagrajevanju radovednosti in truda. Z učenci se pogovarjajte o njihovih interesih in življenjskih ciljih saj se v njih skriva motivacija za šolsko delo. Prav tako iz svojega besedišča odstranite vprašanje »koliko si se učil/a?« in ga zamenjajte z vprašanji o tem, koliko snovi so uspeli predelati, kaj jim je bilo zanimivo, kaj se jim je zdelo težko, kaj so si najbolj zapomnili ter kakšen občutek imajo glede svojega znanja.
