Vidni, slušni in gibalni učni stil – teorija ki se jo jemlje preveč resno?   

učni stili

Ena od stvari, ki mi je ostala v spominu od srednješolske psihologije so učni stili. Pri eni od ur smo reševali vprašalnik o učnih stilih, ki so ga sestavljala vprašanja kot so na primer: Moji zapiski so vedno neurejeni, če nekaj slišim si to zapomnim, dobro mi gre pri različnih športih itd.

Teorija o učnih stilih temelji na predpostavki, da se ljudje najbolje učimo takrat, ko je učni material v obliki, ki je skladna z našim prevladujočim učnim stilom. Gre za teorijo, ki je v izobraževanju trdno ukoreninjena, pozna jo skoraj vsak, večina je že reševala vprašalnike učnih stilov in mogoče tudi prilagajala svoje načine učenja rezultatom teh vprašalnikov.

Posamezniki, pri katerih prevladuje vidni učni stil naj bi se najhitreje in največ naučili, ko učni material zaznavajo z vidom. Zato se jim svetuje, naj si pomagajo z risanjem, uporabo različnih barv, podčrtavanjem, s slikami, diagrami in grafi. Učenci s prevladujočim slušnim tipom, se najbolje učijo ko snov slišijo, zato naj bi se udeleževali diskusij, glasno brali, si posneli razlago in jo poslušali. Gibalni tipi pa naj bi preferirali telesne izkušnje, pomaga jim če se med učenjem gibajo, če se v fizičnem kontaktu s predmeti.

Pa učenje resnično deluje na takšen način? Trenutno ni trdnih dokazov, ki bi podprli to teorijo.

En od pomembnih argumentov, ki nasprotuje teoriji učnih stilov je, da se pri procesu zaznavanja v možganih informacije iz naših čutil združujejo in dopolnjujejo. Ljudje smo narejeni tako, da sliko sveta ustvarjamo preko med seboj povezanih čutil. Velja, da se bolje učimo, ko hkrati vidimo in slišimo enake informacije, kot če jih zgolj gledamo ali poslušamo.

Da se v možganih informacije iz različnih čutil združujejo in dopolnjujejo dobro prikaže McGurkov učinek. Njegov prikaz si lahko ogledate na spodnjem videu: 

Raziskave spomina kažejo, da so informacije v dolgoročnem spominu večinoma shranjene neodvisno modalnosti – čutil preko katerih je bila informacija prejeta. V dolgoročnem spominu so informacije shranjene predvsem v obliki pomena. Vaše znanje, da se v trgovinah plačuje pri blagajni in ne pri oddelku s kruhom po vsej verjetnosti ni shranjeno kot vidna ali slušna informacija. Izkušnja preko katere ste se tega naučili je bila lahko vidna, na primer ste videli pri blagajni plačevati druge, ali slušna, nekdo vam je to razložil. V vaših možganih pa to znanje verjetno ni shranjeno v vidni ali slušni obliki temveč v obliki pomena. To pa ne pomeni, da ljudje ne shranjujemo vidnih in slušnih informacij. Prav gotovo lahko iz spomina prikličete, kako izgleda blagajna v trgovini, ki jo obiskujete, in kakšen je zvoka skeniranja izdelkov.

Močan dokaz, da so dolgoročni spomini pogosto povezani s pomenom in kontekstom so spominske napake, ki jih ljudje delamo. Znano je, da smo ljudje zmožni ustvarjanja lažnih spominov. V psiholoških raziskavah, ki se ukvarjajo s tem pojavom pogosto uporabljajo naloge podobne naslednji. Udeležencem počasi preberejo seznam besed, ki so si med seboj podobne po pomenu. Na primer: Mreža, insekt, žuželka, strah, muha, tarantela, strup, ugriz, grozno, žival, grdo, tipalka, majhno, gomazeti. Nato udeležencem naročijo, naj na list papirja zapišejo besede, ki so si jih zapomnili. Izkaže se, da udeleženci pogosto zapišejo besede, ki jih ni bilo na seznamu, v tem primeru besedo pajek.  Izvedite ta mini eksperiment na svojih prijateljih in verjetno boste prišli do podobnih rezultatov.

Da so spomini pogosto shranjeni v obliki pomena lahko sklepamo tudi iz vsem znanih izkušenj, kot na primer gledanje filma. Zelo hitro po ogledu, verjetno celo med samim gledanjem, začnemo pozabljati podrobnosti, ki smo jih gledali (barve, prostorske postavitve, vrste kadrov…) zelo dobro pa se spominjamo pomena oziroma zgodbe. Verjetno bistveno lažje opišete zgodbo vašega najljubšega filma, kot natančno opišete izgled vsakega kadra.

Čeprav se ljudje med seboj razlikujemo v pomnjenju slušnih in vidnih informacij pa v šolskem kontekstu te razlike običajno ne pridejo do izraza. V šoli se običajno zahteva, da razumemo kaj stvari pomenijo, ne kako izgledajo oziroma kako so slišati. Ni dovolj le vedeti, kje se določeno gorovje nahaja na zemljevidu (vidna informacija), temveč je potrebno razumeti kako je nastalo, kako vpliva na okoliško podnebje, kakšno rastlinstvo je zanj značilno itd. Namesto da obliko učnega materiala prilagajamo svojim domnevnim učnim stilom je bolj smiselno da učni material prilagodimo snovi, ki se jo moramo učiti. Pregovor da »slika lahko pove več kot 1000 besed« posebej velja, ko se učimo o izgledu in prostorskih odnosih. Bistveno lažje se je naučiti kako izgleda oblika določene države če vidimo njeno sliko, kot se to poskušamo naučiti preko poslušanja. Ogromno pa je stvari, ki pa jih je težko povezati z vidno podobno. Kako bi si vidno predstavljali koncept kot je sreča ali pa dostojanstvo? Tu je bolj smiselno poslušati razlago oziroma jo prebrati. Ko se učite razmišljajte o tem, na kakšen način se je najbolj smiselno učiti določeno snov in ne kako snov na vsak način spremeniti v določeno obliko.  

Jure Jamnik 
mag. psihologije
mag. biopsihologije
terapevt medicinske hipnoze 

Share on Facebook

Hipnoza in možgani

Ljudje, ki imajo kapaciteto za doživljanje hipnoze oziroma so hipnotizabilni, kot tej kapaciteti bolj strokovno rečemo, se v hipnozi običajno počutijo drugače, kot v običajni, budni zavesti. Nekateri občutijo to stanje kot globoko sproščenost, drugi kot bolj »prazno glavo«, spet drugi na čisto svoj način. Večina pa lahko loči, kdaj je v stanju hipnoze in kdaj v stanju običajne budne zavesti. En od izzivov raziskovalcev hipnoze je ugotoviti, do kakšnih sprememb možganskih aktivnosti pride po hipnotični indukciji, kot imenujemo proces vzpostavljanja hipnotičnega stanja.

Je hipnoza le sproščenost?

Tudi ko smo povsem mirni in se ne ukvarjamo z namenskimi miselnimi aktivnostmi, so naši možgani vseeno aktivni. V tem budnem, mirnem stanju, je v naših možganih aktivirana specifična nevronska mreža – bazična aktivacija (angleško »default mode). Ta mreža je aktivna, ko pustimo, da nam misli svobodno tavajo oziroma, ko dnevno sanjarimo (Mason idr., 2007; Raichle idr., 2001). V raziskavi (McGeown, Mazzoni, Venneri in Kirsch, 2009) ugotovijo, da se pri visoko hipnotizabilnih posameznikih možganska aktivnost v stanju hipnoze razlikuje od omenjene bazične možganske aktivacije. Zmanjšana nevronska aktivnost v sprednjih delih bazične možganske aktivacije kaže na to, da hipnoza ni le sproščeno stanje, temveč da posamezniki, ki so za hipnozo dovzetni, lahko začasno utišajo spontano, za situacijo nepomembno miselno aktivnost, zaradi česar se lažje osredotočajo na sugestije, ki bi bile lahko podane.

 

Območja zmanjšane aktivacije v stanju mirovanja, kot posledice hipnotične indukcije pri visoko (modro) ter nizko hipnotizabilnih posameznikih (rdeče). Razlike med skupinama so označene rumeno (McGeown idr., 2009).

Spremembe zaznave v hipnozi  

Že dolgo je znano, da visoko hipnotizabilni posamezniki lahko v hipnozi spreminjajo svojo zaznavo (na primer vidijo barve tam kjer jih ni), manj pa je jasno, kakšno je možgansko delovanje v ozadju tako fascinantnih pojavov. McGeown idr., (2012) ugotovijo, da se pri visoko hipnotizabilnih posameznikih pri haluciniranju barv v hipnozi aktivirajo možganska področja povezana z zaznavo barv. Bolj enostavno povedano, kljub temu, da osebe opazujejo brezbarvno sliko, se ob sugestiji naj vidijo barve, možgani aktivirajo, kot da bi barva v resnici obstajala.  Močneje kot posamezniki »barvo« zaznavajo, močnejša je aktivacija možganskih področij povezanih z zaznavo barve. Ugotovijo še, da se manjša aktivnost prej omenjene bazične nevronske mreže med hipnozo povezuje z večjo uspešnostjo odzivanja na sugestije ( bolj aktivna so bila področja za percepcijo barv med nalogo haluciniranja barve z in brez hipnoze).

Spremembe zaznave brez hipnoze

Omenili smo, da osebe, ki so visoko dovzetne za hipnozo, lahko v tem stanju spreminjajo svoje zaznave, na primer halucinirajo barve, medtem ko osebe, za hipnozo niso dovzetne, tovrstnih sprememb zaznave v hipnozi niso sposobne doživljati. Logično se zdi, da nehipnotizabilne osebe sprememb prav tako niso sposobne doživljati, ko niso v hipnozi. Kaj pa visoko hipnotizabilne osebe? McGeown idr. (2012) ugotovijo, da za hipnozo visoko dovzetne osebe lahko halucinirajo barve tudi brez hipnoze. Ugotovijo pa, da hipnotična indukcija oziroma vzpostavitev stanja hipnoze tovrstno doživljanje okrepi in prav tako poveča aktivacijo možganskih področij povezanih z zaznavo barv.

 Sedaj razumemo

Sodobne raziskave hipnoze kažejo, da je za stanje hipnoze značilna specifična pozornost, zaradi katere lažje izkoriščamo svoje notranje predstave in sledimo sugestijam. Medicinska hipnoza učinkovita metoda za odpravljanje vrste različnih psiholoških in fizičnih težav ter orodje za razvoj človekovih potencialov.

 

 

Share on Facebook

Kako poteka hipnoterapevtsko srečanje?

Kako poteka hipnoterapevtsko srečanje?

Prvo srečanje je namenjeno pogovoru o vaših željah, pričakovanjih, ciljih, ki si jih želite doseči in problemih, ki si jih želite odstraniti oziroma zmanjšati. Da lažje načrtujeva nadaljnje delo, izvedeva nekaj preprostih vaj, s katerimi ugotoviva, kakšne kvalitete je stanje hipnoze, ki jo na začetku dosežete, vi pa spoznate, kakšno pravzaprav je stanje hipnoze.

Kako bo hipnotiziran/a?

Z vašim prostovoljnim poslušanjem mojega govora, v katerega vpletem povabila k osredotočanju na prijetne občutke in miselne podobe, boste v sebi vzbudili stanje globoke telesne in duševne sprostitve. Z različnimi tehnikami se to stanje še okrepi, se ga spoznava, nauči se ga nadzorovati in ga uporabljati. Uporabi se različne hipnoterapevtske tehnike, ki so namenjene doseganju ciljev, za katere sva se predhodno dogovorila. Ko se hipnozo zaključi se vrnete v popolnoma budno stanje sposobni, da povsem normalno nadaljujete svoj dan. Lahko bi rekli, da se iz stanja popolnoma »prebudite«, čeprav izraz ni najbolj primeren, saj se v hipnozi ne spi.

Koliko srečanj je potrebnih?

Na to vprašanje ni enostavnega odgovora. Nekaterim oseba zadostuje že eno samo srečanje, večina ljudi pa opaža, da so učinki po večkratnih (približno petih) srečanjih močnejši. Predvsem pa je število srečanj odvisno od vas. Običajno sami zase najbolje vemo, kdaj smo dosegli želene spremembe in takrat se običajno terapija zaključi. Pogosto se ljudje odločajo za ponovne obiske na daljša časovna obdobja. Z njimi zagotovijo utrditev doseženih pozitivnih vzorcev.

Share on Facebook

Kako izbrati pravega terapevta

Izbira pravega terapevta je zelo pomembna, saj le strokovna uporaba hipnoze vodi do želenih rezultatov, brez neželenih učinkov.

V Sloveniji je ljudi, ki se ukvarjajo s hipnozo veliko. Na žalost jih veliko (velika večina), za delo s hipnozo ni ustrezno usposobljena.

Ko izbirate terapevta, je dobro vedeti naslednje. Hipnoza je tehnika, ki jo uporabljamo za odpravljanje in lajšanje psiholoških in fizičnih težav oziroma za večanje posameznikovih potencialov. Da to lahko delamo uspešno in strokovno, potrebujemo temeljito razumevanje človekovih duševnih procesov. Takšno razumevanje lahko dobimo le s formalno izobrazbo s takšnega področja.

Hipnozo lahko primerjamo z orodjem, na primer s kirurškim skalpelom. Hipnoza ne zdravi. Tako kot ne zdravi kirurški skalpel. Le usposobljen kirurg lahko s svojim znanjem skalpel uporabi za odpravljanje težav. Če bi ti poskusil laik bi bili rezultati precej drugačni. Ravno tako lahko le  strokovno usposobljen terapevt uporabi hipnozo na varen in učinkovit način.

Nihče na operacijo ne hodi k kirurgu samouku, žal pa se mnogo ljudi (pogosto zaradi pomanjkanja informacij) odloči za terapevta samouka.

Ko se odločate za terapevta bodite pozorni na: 

Njegovo/njeno formalno izobrazbo: Če gre za psihološki problem naj bo terapevt psiholog. Če gre za telesni problem, naj bo terapevt zdravnik.

Pogosto terapevti brez formalne izobrazbe na svojih spletnih straneh ne navajajo svojih nazivov (preverite sami). Pogosto gre za samooklicane “strokovnjake” ali pri nas celo “mojstre” hipnoze. Naj vas dr. pred imenom ne zavede. Doktorat iz na primer elektrotehnike ne pomeni strokovne podlage za uporabo hipnoze.

Diplomo iz hipnoterapije: Pri nas obstaja vrsta društev in posameznikov, ki ponujajo šolanje za hipoterapevta. Diplomo lahko brez težav pridobijo tudi laiki (posamezniki nimajo primerne formalne izobrazbe). Izjema je Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije, ki izobražuje terapevte medicinske hipnoze in laikom ne omogoča izobraževanja.

 

Share on Facebook

Slavni uporabniki hipnoze

Kaj imajo skupnega naslednje uspešne in znane osebe s sveta znanosti, športa in zabavne industrije? Albert Einstein, Tiger Woods, Orlando Bloom, Ben Affleck, Kevin Costner, Matt Damon, David Beckham, Winston Churchill, Thomas Edison in Mozart.

Vsi med njimi so bili v svojem življenju soočeni s številnimi zahtevami in pritiski. Drugi so od njih veliko pričakovali in tudi sami so si zadajali visoke cilje. Skupno jim je tudi to, da so v svojem življenju uspešno uporabljali hipnozo. Da bi lažje opravljali svoje delo in da bi bili bolj zadovoljni s sabo so nekateri s pomočjo hipnoze premagali svoje strahove, v sebi iskali sproščenost, povečali svojo zmožnost pozornosti in učenja, prenehali kaditi, shujšali, iskali motivacijo in navdih, izboljševali svoje telesne in psihične sposobnosti.

Vsi imamo cilje, ki jih želimo doseči in sposobnost, da se na določenih področjih svojega življenja izboljšamo. S hipnozo izkoriščamo kreativno moč naše podzavesti in s tem spodbujamo doseganje ciljev.  




Share on Facebook

5 korakov za premagovanje strahu pred izpiti

strah pred izpiti

Read more

Share on Facebook

Razlika med medicinsko in odrsko hipnozo

Koliko je resnice v hipnozi, ki jo gledamo po televiziji?

Prikazi “hipnoze” pri katerih izgleda, da hipnotizirani popolnoma izgubijo kontrolo nad svojim vedenjem nimajo veliko skupnega s hipnozo. Nenavadno vedenje na odru ni posledica hipnoze temveč socialnega pritiska, ki ga posamezniki na odru doživljajo.

Tri, dva, ena, ti si Elvis!Elvis

Na odru kinodvorane je postavljenih približno deset stolov. Na njih čisto negibno in tiho, s sklonjeno glavo sedi prav toliko ljudi. »Let’s rock, everybody, let’s rock,« se iz zvočnikov zasliši legendarni Elvisov hit. V istem trenutku s stola sunkovito vstane moški približno štiridesetih let. V eno roko prime nevidni mikrofon in z drugo roko, dvignjeno v zrak, odpleše svojo različico rock’n’rolla, medtem ko z odpiranjem ust lovi besedilo pesmi. Smo na šovu odrske hipnoze in opisana oseba izpolnjuje sugestije hipnotizerja. Je res mogoče s to skrivnostno metodo tako enostavno spreminjati in usmerjati človekovo vedenje, mišljenje in čustvovanje?

Ena od mnogih definicij hipnoze ta pojav opisuje kot budno stanje, za katero so značilne intenzivna osrednja in zmanjšana obrobna pozornost ter povečana odprtost za sugestije oziroma predloge. Tehnike terapevtske hipnoze se uporabljajo za lajšanje in odpravljanje številnih telesnih in psiholoških stanj, kot na primer bolečine, stresa, tesnobe, depresije, odvisnosti, fobij in strahov itd. Večini ljudi je hipnoza bolj kot zaradi terapevtske uporabe poznana zaradi neobičajnih fenomenov, ki jih z njo lahko izzovemo pri nekaterih posameznikih. Fenomeni, kot so hipnotične analgezije oziroma neobčutljivosti na bolečino, amnezije oziroma pozabljanja, halucinacije, katalepsije oziroma otrdelosti, so tudi eden od razlogov za strahove in številna napačna prepričanja o hipnozi.

Hipnoza za zabavo

Med posamezniki, ki hipnozo uporabljajo za zabavo in v terapevtske namene, je veliko takšnih, ki stanja hipnoze tudi sami ne razumejo oziroma verjamejo v njen napačen sloves orodja za nadzor. S tem dodatno prispevajo k ustvarjanju in vzdrževanju strahov in napačnih prepričanj.

Kako lahko sugestija odrskega hipnotizerja spremeni povsem običajnega moškega v marsovca in ga pripravi do tega, da pred polno dvorano govori nerazumljiv jezik? Da bi oseba v sebi našla občutke sproščenosti in varnosti, jo pri terapevtski hipnozi pogosto povabimo, da si predstavlja sebe, kako uživa med izvajanjem svoje priljubljene aktivnosti, na primer med jahanjem. Ker so v hipnozi naše mentalne podobe pogosto bolj jasne in žive in ker je mogoče v njej globoko doživljati izkušnje, se zgodi, da osebe ob takšnih sugestijah dobijo sproščen izraz na obrazu, se nasmehnejo.

Kaj pa se zgodi, če se sugestijo jahanja uporabi v kontekstu odrske hipnoze? Takrat osebe v roke primejo nevidne vajeti, divje jahajo na stolih, meče jih sem ter tja, popravljajo si nevidne klobuke, ki jim jih je skoraj odpihnilo z glave … Ker ima naše neverbalno vedenje tudi komunikacijsko vlogo, se poveča v situacijah, ko se, pogosto popolnoma na nezavedni ravni, trudimo, da bi opazovalci jasno opazili in razumeli, kar z vedenjem poskušamo pokazati. Zavestno se povečana izraznost uporablja v gledališču in filmih – pri igranju. Povečana izraznost vedenja pri odrski hipnozi se torej pojavi, ker je vedenje v kontekstu odrske hipnoze v veliki meri »igrano«.

Ne gre za namerna dejanja oziroma vnaprej določeno igro, saj se prostovoljci, ki si želijo biti hipnotizirani na odru, vnaprej ne odločijo oziroma zavedajo, da bodo igrali. Gre za zavzemanje socialne vloge, vloge hipnotizirane osebe. Ljudje v vsakdanjem življenju zavzemamo številne socialne vloge. Kontekst, socialne norme in naša prepričanja oblikujejo naše vedenje v teh vlogah. Obstajajo nenapisana pravila in predstave, kako se smemo v določenih situacijah vesti. Če je naše vedenje neskladno s temi pravili, nas drugi ljudje »čudno gledajo«, nas zavračajo oziroma ne odobravajo našega vedenja in tudi mi sami se ne počutimo dobro. Zelo posplošeno: če skačemo in plešemo v trgovini, smo v očeh drugih »norci«, če ne skačemo in ne plešemo na zabavi, pa smo »zagrenjeni«.

Poskus o poslušnosti

Na odru so prostovoljci pod ogromnim socialnim pritiskom, saj jih opazuje veliko ljudi. Zato se vedejo skladno z lastnimi predstavami o ustreznem vedenju. Tovrstne predstave so pridobljene nezavedno, s prikazi vedenja v »hipnozi« v filmih, knjigah in z opazovanjem drugih na odru. Pričakovano vedenje je podano tudi z izjavami hipnotizerja: »Ko boš slišal to pesem, boš postal Elvis, pel boš, plesal in nas zabaval …«

Številni socialno-psihološki eksperimenti, najbolj znana sta verjetno Milgramov poskus o poslušnosti in Aschev poskus o konformnosti, dokazujejo, da se običajni ljudje vedejo skladno z navodili avtoritete in se podrejajo mnenju večine. Predvideva se, da so ti mehanizmi globoko zakoreninjeni v naši duševnosti in da so se v človeški vrsti obdržali kot prilagoditev na življenje v skupinah.

Ko oseba na odru prestane »teste dovzetnosti za hipnozo«, ko je hipnotizirana s hipnotično indukcijo in ko se odzove na prve sugestije, se pred občinstvom, hipnotizerjem in drugimi sodelujočimi trdno zaveže k socialni vlogi hipnotizirane osebe. Da se v taki situaciji na sugestije ne odzove, je potrebna velika psihološka moč, saj z neodzivanjem zanika resničnost svoje vloge in svojih prejšnjih dejanj. Zato je v kontekstu odrske hipnoze mogoče videti tudi vedenja, ki se jih s hipnozo ne da izzvati. K temu pripomore tudi prenesen občutek odgovornosti za dejanja hipnotiziranega iz njih samih na stanje, v katerem so.

Ker je uveljavljeno prepričanje, da se v hipnozi izgubi nadzor, se razlog za početje hipnotiziranih ne pripisuje njihovi volji, temveč volji hipnotizerja. Hipnotizirani si tako dovolijo vesti, kot se zunaj takšnega konteksta ne bi, gledalci pa jih zaradi tega ne obtožujejo. Če pa bi bili gledalci in udeleženci pred predstavo resnično razumeli, da hipnotizirana oseba vedno ohranja lastno voljo in stik z realnostjo, bi se kontekst popolnoma spremenil. Ne bi več gledali prikaza izgube volje, temveč nezanimivo amatersko gledališko predstavo. S tem bi odrska hipnoza izgubila smisel.

Etičnost in strokovnost

Skrb zbujajoče je, da odrski hipnotizerji niso omejeni z nikakršnimi etičnimi predpisi, ki bi varovali nastopajoče. Čeprav trdimo, da velika večina ljudi na predstavah ni sposobna doživljanja vidnih halucinacij in da spremembe osebnosti (postati Elvis ali marsovec) s hipnozo niso mogoče, verjetno nekateri ljudje na odru vseeno do določene mere vstopijo v stanje hipnoze. Povsem neetično je takšnim ljudem dajati sugestije, kakor jih je bilo mogoče slišati pred kratkim v ljubljanskem Koloseju.

Z nekaterimi od njih je hipnotizer pri hipnotiziranih želel vzbuditi predstave o spolnem odnosu njihovih staršev, o tem, da so goli sredi odra, da je gol tudi on sam, o skisanem mleku v ustih … V kakšno situacijo je postavil žensko in ji sugeriral, da bo vsakič, ko jo prime za roko, on zanjo postal najlepši moški na svetu? Po drugi strani pa je na začetku predstave poudaril, da se s hipnozo ne da nikogar prisiliti v nekaj, česar sam ne bi želel narediti. Tovrstno izrabljanje socialnega pritiska za prikazovanje »zmožnosti nadzora« nad drugimi osebami je koristno le za hipnotizerja, ki s tem zadovoljuje svojo potrebo po moči.

Etičnost in strokovnost morata biti glavni vodili posameznikov, ki se ukvarjajo s hipnozo. Z njo se pri nas lahko ukvarja kdorkoli. Pred leti sem gospoda, ki je nastopal tudi tokrat v Koloseju, imel možnost opazovati pri prikazu hipnoze. Gospo v »zelo globoki hipnozi« je uporabljal, da je prek dotika diagnosticirala bolezni, opisoval je možnost uporabe hipnoze za vpogled v prejšnja življenja. Čeprav se sliši zanimivo, tovrstne metode nimajo nikakršne znanstvene podlage, zato ne sodijo v okvir strokovne uporabe hipnoze.

Za strokovno uporabo se pri nas zavzema Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije, ki izobražuje terapevte medicinske hipnoze. Z izobraževanjem strokovnjakov in informiranjem javnosti hipnoza postopoma tudi pri nas dobiva svoje mesto v psiholoških in medicinskih vedah.

Jure Jamnik, mag. biopsihologije, terapevt medicinske hipnoze (DMHS), ustanovitelj inštituta Hopea

Članek je bil objavljen na: http://www.delo.si/sobotna/tri-dva-ena-ti-si-elvis.html



Share on Facebook