Vidni, slušni in gibalni učni stil – teorija ki se jo jemlje preveč resno?   

učni stili

Ena od stvari, ki mi je ostala v spominu od srednješolske psihologije so učni stili. Pri eni od ur smo reševali vprašalnik o učnih stilih, ki so ga sestavljala vprašanja kot so na primer: Moji zapiski so vedno neurejeni, če nekaj slišim si to zapomnim, dobro mi gre pri različnih športih itd.

Teorija o učnih stilih temelji na predpostavki, da se ljudje najbolje učimo takrat, ko je učni material v obliki, ki je skladna z našim prevladujočim učnim stilom. Gre za teorijo, ki je v izobraževanju trdno ukoreninjena, pozna jo skoraj vsak, večina je že reševala vprašalnike učnih stilov in mogoče tudi prilagajala svoje načine učenja rezultatom teh vprašalnikov.

Posamezniki, pri katerih prevladuje vidni učni stil naj bi se najhitreje in največ naučili, ko učni material zaznavajo z vidom. Zato se jim svetuje, naj si pomagajo z risanjem, uporabo različnih barv, podčrtavanjem, s slikami, diagrami in grafi. Učenci s prevladujočim slušnim tipom, se najbolje učijo ko snov slišijo, zato naj bi se udeleževali diskusij, glasno brali, si posneli razlago in jo poslušali. Gibalni tipi pa naj bi preferirali telesne izkušnje, pomaga jim če se med učenjem gibajo, če se v fizičnem kontaktu s predmeti.

Pa učenje resnično deluje na takšen način? Trenutno ni trdnih dokazov, ki bi podprli to teorijo.

En od pomembnih argumentov, ki nasprotuje teoriji učnih stilov je, da se pri procesu zaznavanja v možganih informacije iz naših čutil združujejo in dopolnjujejo. Ljudje smo narejeni tako, da sliko sveta ustvarjamo preko med seboj povezanih čutil. Velja, da se bolje učimo, ko hkrati vidimo in slišimo enake informacije, kot če jih zgolj gledamo ali poslušamo.

Da se v možganih informacije iz različnih čutil združujejo in dopolnjujejo dobro prikaže McGurkov učinek. Njegov prikaz si lahko ogledate na spodnjem videu: 

Raziskave spomina kažejo, da so informacije v dolgoročnem spominu večinoma shranjene neodvisno modalnosti – čutil preko katerih je bila informacija prejeta. V dolgoročnem spominu so informacije shranjene predvsem v obliki pomena. Vaše znanje, da se v trgovinah plačuje pri blagajni in ne pri oddelku s kruhom po vsej verjetnosti ni shranjeno kot vidna ali slušna informacija. Izkušnja preko katere ste se tega naučili je bila lahko vidna, na primer ste videli pri blagajni plačevati druge, ali slušna, nekdo vam je to razložil. V vaših možganih pa to znanje verjetno ni shranjeno v vidni ali slušni obliki temveč v obliki pomena. To pa ne pomeni, da ljudje ne shranjujemo vidnih in slušnih informacij. Prav gotovo lahko iz spomina prikličete, kako izgleda blagajna v trgovini, ki jo obiskujete, in kakšen je zvoka skeniranja izdelkov.

Močan dokaz, da so dolgoročni spomini pogosto povezani s pomenom in kontekstom so spominske napake, ki jih ljudje delamo. Znano je, da smo ljudje zmožni ustvarjanja lažnih spominov. V psiholoških raziskavah, ki se ukvarjajo s tem pojavom pogosto uporabljajo naloge podobne naslednji. Udeležencem počasi preberejo seznam besed, ki so si med seboj podobne po pomenu. Na primer: Mreža, insekt, žuželka, strah, muha, tarantela, strup, ugriz, grozno, žival, grdo, tipalka, majhno, gomazeti. Nato udeležencem naročijo, naj na list papirja zapišejo besede, ki so si jih zapomnili. Izkaže se, da udeleženci pogosto zapišejo besede, ki jih ni bilo na seznamu, v tem primeru besedo pajek.  Izvedite ta mini eksperiment na svojih prijateljih in verjetno boste prišli do podobnih rezultatov.

Da so spomini pogosto shranjeni v obliki pomena lahko sklepamo tudi iz vsem znanih izkušenj, kot na primer gledanje filma. Zelo hitro po ogledu, verjetno celo med samim gledanjem, začnemo pozabljati podrobnosti, ki smo jih gledali (barve, prostorske postavitve, vrste kadrov…) zelo dobro pa se spominjamo pomena oziroma zgodbe. Verjetno bistveno lažje opišete zgodbo vašega najljubšega filma, kot natančno opišete izgled vsakega kadra.

Čeprav se ljudje med seboj razlikujemo v pomnjenju slušnih in vidnih informacij pa v šolskem kontekstu te razlike običajno ne pridejo do izraza. V šoli se običajno zahteva, da razumemo kaj stvari pomenijo, ne kako izgledajo oziroma kako so slišati. Ni dovolj le vedeti, kje se določeno gorovje nahaja na zemljevidu (vidna informacija), temveč je potrebno razumeti kako je nastalo, kako vpliva na okoliško podnebje, kakšno rastlinstvo je zanj značilno itd. Namesto da obliko učnega materiala prilagajamo svojim domnevnim učnim stilom je bolj smiselno da učni material prilagodimo snovi, ki se jo moramo učiti. Pregovor da »slika lahko pove več kot 1000 besed« posebej velja, ko se učimo o izgledu in prostorskih odnosih. Bistveno lažje se je naučiti kako izgleda oblika določene države če vidimo njeno sliko, kot se to poskušamo naučiti preko poslušanja. Ogromno pa je stvari, ki pa jih je težko povezati z vidno podobno. Kako bi si vidno predstavljali koncept kot je sreča ali pa dostojanstvo? Tu je bolj smiselno poslušati razlago oziroma jo prebrati. Ko se učite razmišljajte o tem, na kakšen način se je najbolj smiselno učiti določeno snov in ne kako snov na vsak način spremeniti v določeno obliko.  

Jure Jamnik 
mag. psihologije
mag. biopsihologije
terapevt medicinske hipnoze 

Share on Facebook